Zgodba, ki jo bom napisala spodaj ni moje delo. Je pa ena najlepših in najbolj ganljivih zgodb, kar sem jih v življenju prebrala in povem vam, ni jih malo. Ko sem jo brala prvič sem jokala, spet drugič, tretjič,… in tudi danes ni bilo dosti drugače. Vsaka ženska, ki ima vsaj malo srca in se zna prepustiti izmišljeni zgodbi in za trenutek pozabiti, da ni resnična, jo bo še kako ganila… Pa tudi moški ob njej težko ostanejo hladni (vsaj mislim).

Draga mamica!
Pravzaprav ne vem ali naj rečem tako ali ne, saj vendar nisi želela postati moja mamica, ampak… Vsak človek potrebuje očka in mamico, četudi sta mu dala samo življenje. Človek. Tu zopet nastane težava, jaz vendar nisem človek, nisem, čeprav bi tako rad bil, nihče me nikoli ni imel za človeka. Samo kepica tkiva… Kepica tkiva in krvi … Sedaj je res samo še kepica tkiva in krvi, samo to je ostalo od mene, od mojih drobcenih nogic in ročic, mojega majhnega telesca. Življenje v meni je ubito. Življenje, ki se ni niti rodilo, ker se ni smelo…
Kakor drobcena lučka, ki jo upihne veter. Mamica, ti nisi nikoli verjela v moje življenje, kako bi drugače rekla, da sem le kepica celic, samo kepica tkiva, ki se odstrani… kot vse drugo, kar je odveč! Tako grdo si govorila in morda si celo verjela lastnim besedam, ali pa si se le hotela opravičiti sama pred seboj. Veš, mamica, kako rad sem te imel. Tisti čudoviti trenutek, ki je prebudil življenje v meni… In potem, ko sem rasel v zavetju tvojega telesa. Iz trenutka v trenutek sem te imel raje, tvoj glas je bil zame kot čudovita pesem.
Tako sem se bal zate, mamica! Ponoči si jokala, dolgo, predolgo, mamica. Jaz še nisem znal jokati. Oh, kako rad bi bil velik mamica, da bi te prijel za roko in ti obrisal solze, kako rad bi ti rekel, da mi je hudo, ker sem ti povzročil bolečino, saj sem vedel, da jočeš zaradi mene, ampak zakaj, zakaj?! In spet si se pogovarjala z očetom in spet ti je očital… Bil je tako grd. Rekel ti je, da si navadna trapa, ki samo čaka, da ga ujame z otrokom in, da je bil le spodrsljaj..
To je mislil, ko sem nastal jaz. Ne morem ti povedati, mamica, kako me je to zabolelo. Mislil sem, da sta se z očkom imela rada in, da sem jaz sad vajine ljubezni. Pa je bil le spodrsljaj, napaka. Tedaj sem vedel, čisto natanko vedel, da me ne le očka, ampak da me tudi ti ne maraš. Kaj sem ti storil, sem se spraševal?! Imej me rada, sem te tiho prosil, jaz te imam… Bolj kot vse.
Mojega glasu nisi slišala ali nisi želela, drugače ne bi mogla iti in reči “ubila bom tega otroka”. Vem, da ne bi mogla, če bi me slišala, pa me sploh nisi hotela. Hotel sem kričati, pa še nisem znal… Nisi čutila, kako sem se skrčil v tebi, v eno samo prošnjo, mamica, pusti me, kako rad bi živel, rasel, se igral, lovil metulje ter ti nabral šopek rožic in te poklical “mamica”. Tako rad bi živel, da bi ti rekel “rad te imam”. Ti nisi čutila smrti, nisi slišala, jaz sem jo. Čutil sem, kako se dolga roka steza proti meni, proti nebogljenim, nerojenim.. Ne zagotovo nisi čutila, drugače bi odšla iz male bele sobe… Ven, tja, kjer se igrajo otroci. Ti pa si mirno ležala in pustila, da so trgali kos za kosom mojega začetega življenja iz tebe, trgali mojo nerojeno bolečino spoznanja, da ti nisi rekla ne, ko sem jokal v tebi, nisi, ker si me pustila ubiti, ker me nisi marala, ker sem bil zate le odvečno tkivo, ki se odstrani…
Mene pa so trgali, kos za kosom… dokler me niso ubili. Ne, saj me niso oni, ti si me ubila, oni so samo storili tisto, česar ti sama nisi mogla, če bi mogla, potem bi me zagotovo ubila sama.
Oh mamica, kako rad bi videl tvoje oči, če je v njih saj kanček obžalovanja?! A jih nisem, ker si odšla, brez, da bi se ozrla na rdeč madež v posodi.
Zunaj je sijalo sonce, otroci so se igrali v živopisanih oblekicah, s pisano žogo… V mrzli sobi, pa je med belimi stenami tiho, umrlo življenje, slučajno, čisto slučajno, kot je tudi nastalo.
Bil je pač le spodrsljaj….