Po enem neuspešnem letenju, ki ga je preprečilo slabo vreme, se je tokrat končno zgodilo… Šli smo letet .

Začelo se je z manj prijetnimi stvarmi, kot je recimo vstajanje malo po sedmi uri in to v SOBOTO, saj nas je malček pred deseto čakal pripravljen avion na mariborskem športnem letališču. Pot od Ljubljane do Maribora pa ni kratka, pa niti dolga ne, ampak jaz zjutraj delujem bolj počasi, pa tudi moj dragi ni dosti boljši (hitrejši)… .

Sva pa le prispela točna kot urca in naša avantura se je lahko začela… Jaz sem hotela biti prva, saj sem že 1x izvisela, pa nisem želela, da bi se zgodba ponovila. Jebiga, sem bla pač sebična .

No, pa smo vzleteli… Bila je super vidljivost, malenkost vroče, na trenutke adrenalinsko in za nekaj trenutkov tudi “mačkasto” (vsaj meni). Ampak v eni besedi… (bilo je) SUPER!

Vsekakor se bom še srečala z “Virusom”. Obvezno. No pač, če me bo pilot Tim še vzel kdaj s sabo pod nebo .

Za konec lahko rečem le hvala Tim, vi pa uživajte v pogledu na to lepo slovensko pokrajino .