Strah dojemam kot abstraktno nevarnost, ki se naseli v posameznikovi duševnosti. Opisuje, da se ljudje bojimo pravzaprav vsega in da skoraj ni stvari, ki se je nekdo na tem svetu ne bi bal, a kar se mi zdi najmanj smiselno je to, da se bojimo tistega kar nam v resnici najmanj škodi. Vsakodnevna srečanja z neznanci, prehranjevanje in celo sonce nam škodijo oz. so stvari, ki bi se jih teoretično morali bati in bi morali biti zaradi njih stalno na preži, saj nikoli ne vemo kje nas nevarnost lahko preseneti.

Strah pa ni zgolj samo fizične narave, ampak tudi psihične. Slednji nas toliko bolj ogroža, čeprav se marsikdo tega sploh ne zaveda. Izguba službe in s tem zagotovljenega zaslužka, ki odpira vrata potrošniškega  paradiža, nas skrbi mnogo bolj, kot si večina sploh upa priznati, čeprav se tako posamezniki kot institucije bojimo znižanja življenjske ravni.

Malopridneže, ki v nas zbujajo strah pred kriminaliteto, vidim(o) v mlajših, brezposelnih in neizobraženih moških, ker so dejansko res ti tisti (vsaj tako so nas učili), ki imajo največ opraviti s kazenskopravnim sistemom, “ne vidimo” pa tistih, ki kradejo pri velikem koritu.

Afere in škandali, o katerih vsakodnevno poročajo mediji, so edini vir zasenčenja teh “spoštovanih in občudovanih oseb”, kajti dejansko pa le redko “plačajo” za svoje grehe, saj imajo na svoji strani najboljše pomagače, kot so knjigovodski, računovodski, ekonomski, politični… in drugi eksperti.

Varnost tako ne pomeni več, da so ti zagotovljene osnove človekove pravice, ampak varnost pred najbolj primitivnimi oblikami kriminalnih viktimizacij. Kot že prej omenjeno se bojimo tistega kar nam najmanj škodi, tako nas tudi najbolj plašijo tisti zločini, ki jih je dejansko najmanj, vendar gre tak pogled pripisati medijem, ker določena kazniva dejanja prikazujejo kot tipično kriminalno vedenje, čeprav v večini temu ni tako.

Organiziran kriminal in terorizem sta dva različna pojava, vendar ju zaradi medsebojne povezanosti ljudje pogosto ne ločijo, saj se terorizem pogosto financira prav iz mafijskih združb. Organiziran kriminal se loči od terorizma po tem, da je le-ta ekonomski pojav, ki ljudem ponuja dobrine, ki jih je legalno nemogoče dobiti ali pa po izredno višji ceni. Torej lahko iz tega sklepamo, da smo pravzaprav moralna večina tista, ki spodbujamo te vrste pojav, ker si želimo dobrine iz prepovedanega, a željnega seznama.

Organiziran kriminal in organizirani kapital sta dva različna pojava, s tem, da je prvi nelegalen in prepovedan, drugi pa zaželen in sprejemljiv, tako na strani države, ki mu s finančnimi sredstvi pomaga kot tudi na strani večine prebivalstva, ker tako pridejo do službe. Toda prvi se pogosto poslužuje uporabe groženj, izsiljevanja, fizičnega nasilja ter podkupovanja državnih uradnikov – korupcije medtem, ko organiziranem kapitalu to skoraj ni potrebno, saj imajo poslovne elite večinoma enake interese, pa tudi država jim s svojimi ukrepi in določbami nudi pomoč.

Skratka in za konec; mali človek se res lahko bolj boji navadnih, malih prestopnikov, saj jim ti dejansko lahko povzročijo več škode, kot pa velike mafijske združbe, ki se majhnega plena sploh ne lotijo.