Po zadnjem tragičnem dogodku nekaj metrov stran od lokala nad mestom, si ne morem pomagati, da se ne bi oglasila… Kot večino slovenske javnosti, je tudi mene stvar precej razburila.

Ne bom se spuščala v podrobnosti in postavljala trditve, da je varnostnik, ki je tisto noč delal, kriv, ker je stvar preveč zapletena, da bi lahko sklepala le na podlagi medijskih objav in komentarjev…

Niti se ne slepim, da se je nasilništvo razbohotilo, ker je po vsej verjetnosti enako kot nekaj let nazaj le, da smo mi bolje obveščeni. Žalosti pa me, da varnostniki v nočnih lokalih tako slabo opravljajo svoje delo in da le malokdo od njih spoštuje 44. člen Zakona o zasebnem varovanju. Ta člen namreč govori o sorazmernosti pri uporabi ukrepov, ko stvar pripelje tako daleč, da so le-ti potrebni. Torej, 44. člen ZZasV pravi:

(1) Uporaba ukrepov iz prejšnjega člena mora biti sorazmerna zakonitemu cilju njihove uporabe. Pri izvedbi ukrepov nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.
(2) Varnostnik sme ukrepati samo na način, določen s tem zakonom, da z najmanjšimi škodljivimi posledicami doseže izvršitev naloge. Če je glede na okoliščine dopustno uporabiti več ukrepov, je dolžan uporabiti najprej tistega, ki osebi najmanj škoduje. Z uporabo ukrepa mora varnostnik prenehati takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil uporabljen, ali ob ugotovitvi, da naloge na ta način ne bo mogel opraviti.
(3) Omejitev gibanja osebi s preprečitvijo izstopa (četrta alinea prvega odstavka 43. člena) ali z zadržanjem osebe do prihoda policije (šesta alinea prvega odstavka 43. člena) ne sme trajati več kot dve uri. (Uradni list RS)

Torej zakaj brutalnost pripelje tako daleč, da nekdo pod pestmi varnostnika umre, če mora varnostnik prenehati z vsako uporabo ukrepov, takoj, ko ugotovi, da naloge ne bo mogel (s pestmi) opraviti?!! Torej, zakaj tistih najhujših kršiteljev ne pridržijo in pokličejo policiste, da oni v skladu z danimi pooblastili ukrepajo naprej??!! Zakaj plača s smrtjo nekdo, ki je morda enkrat pogledal pregloboko v kozarec ali pa si je morda le upal povedati kakšne so njegove pravice??!! Ne, tega ne bom nikoli razumela…

Policist, ki prekorači policijska pooblastila je takoj podvržen disciplinskemu postopku, kjer se ugotavlja kakšna je prekoračitev, kakšne škodljive posledice je prekoračitev pustila,… Pa varnostnik, kdaj je on podvržen disciplinski??!!

Ne zagovrajam enih in ne blatim drugih, ampak po tem kar se dogaja bi rekla, da je sam Zakon o zasebnem varovanju slabo napisan, če se ga tako pogosto krši ter da so kazni, ki doletijo varnostnika, ki prekorači svoja pooblastila prenizke.

Torej, nekaj se bo v tej državi moralo premakniti…

Zadnje čase imam občutek, da eni ljudje pač nismo kompatibilni in da se le s težka prenašamo. Morda sem sama v zadnjem času pod velikim stresom in je z mano toliko težje shajati, po drugi strani pa imam občutek, da ne glede na to koliko se trudim biti nekonfliktna, se konfliktom z določenimi ne morem izogniti.

Trenutno sem v obdobju, ko me čaka toliko stvari, pa sedim samo na mestu in gledam kako izgubljam dan za dnem.

Ne morem se sprvait laufat, pa čeprav je ravno od moje dobre telesne pripravljenosti odvisna moja prihodnost; ne morem delat, ker enostavno nisem dovolj zbrana, da bi naredila kaj koristnega; ne pišem diplome, pa čeprav vem do zadnje vejice kako mora biti napisana in navsezadnje niti na dopust še nisem šla, pa čeprav že 14 dni nisem naredila ničesar koristnega, ne zase, ne za druge…

Vem, da v kolikor se po hitrem postopku ne bom spravila skupaj, da bo narobe še več stvari… Ta moja nihanja v razpoloženju ne prenašam niti sama več, kaj šele kdo drug.

Pravzaprav vem kaj si želim… Rada bi bila nekje ob morju, brala knjige in počela vse tiste stvari v dvoje, ki človeka naredijo srečnejšega. Želim si malo miru in prav nič vmešavanja drugih v moje življenje. Ampak ne… spet smo pri tisti kompatibilnosti, kompromisih in konsenzih, ki jih morata dva v življenju sprejemati, če želita ostati skupaj.

Konsenzi gor ali dol, na morej bom šla .

Po kratkem dopustu, za katerega vam ne izdam kje sem ga preživela, sem se zopet vrnila v vročo Ljubljano. Možgani na off in polnjenje baterij, so mi dali nov zagon in novo energijo, da začnem od začetka…

Mesec, ki je pred mano bo tako fizično kot psihično zelo naporen, kajti lahko bi rekla, da končno vem kaj hočem in to bi rada izpeljala. Vas zanima kaj??? Ne, ne… še ne povem. Vse ob svojem času.

Najbolj pa mi je všeč, da sem končno spoznala, da nisem več 20-letna frklja, ki bi se ukvarjala z razmišljanjem drugih in jokala, ker nekomu nisem všeč, ker nekomu ne ustreza moj način razmišljanja… Sedaj mi je za to popolnoma vseeno, kajti svoje življenje bom kreirala sama!

Končno spet prihajajo na površje moja borbenost, ponos in veselje do življenja. Pa veste kaj, saj sem si sama kriva, da je vse bilo kot je bilo, ker sem tako dovolila ali pa se nisem potrudila, da bi bilo drugače. Pa ne bom samo jamrala, ker mi je pravzaprav lepo in se v svoji koži dobro počutim .

Strah dojemam kot abstraktno nevarnost, ki se naseli v posameznikovi duševnosti. Opisuje, da se ljudje bojimo pravzaprav vsega in da skoraj ni stvari, ki se je nekdo na tem svetu ne bi bal, a kar se mi zdi najmanj smiselno je to, da se bojimo tistega kar nam v resnici najmanj škodi. Vsakodnevna srečanja z neznanci, prehranjevanje in celo sonce nam škodijo oz. so stvari, ki bi se jih teoretično morali bati in bi morali biti zaradi njih stalno na preži, saj nikoli ne vemo kje nas nevarnost lahko preseneti.

Strah pa ni zgolj samo fizične narave, ampak tudi psihične. Slednji nas toliko bolj ogroža, čeprav se marsikdo tega sploh ne zaveda. Izguba službe in s tem zagotovljenega zaslužka, ki odpira vrata potrošniškega  paradiža, nas skrbi mnogo bolj, kot si večina sploh upa priznati, čeprav se tako posamezniki kot institucije bojimo znižanja življenjske ravni.

Malopridneže, ki v nas zbujajo strah pred kriminaliteto, vidim(o) v mlajših, brezposelnih in neizobraženih moških, ker so dejansko res ti tisti (vsaj tako so nas učili), ki imajo največ opraviti s kazenskopravnim sistemom, “ne vidimo” pa tistih, ki kradejo pri velikem koritu.

Afere in škandali, o katerih vsakodnevno poročajo mediji, so edini vir zasenčenja teh “spoštovanih in občudovanih oseb”, kajti dejansko pa le redko “plačajo” za svoje grehe, saj imajo na svoji strani najboljše pomagače, kot so knjigovodski, računovodski, ekonomski, politični… in drugi eksperti.

Varnost tako ne pomeni več, da so ti zagotovljene osnove človekove pravice, ampak varnost pred najbolj primitivnimi oblikami kriminalnih viktimizacij. Kot že prej omenjeno se bojimo tistega kar nam najmanj škodi, tako nas tudi najbolj plašijo tisti zločini, ki jih je dejansko najmanj, vendar gre tak pogled pripisati medijem, ker določena kazniva dejanja prikazujejo kot tipično kriminalno vedenje, čeprav v večini temu ni tako.

Organiziran kriminal in terorizem sta dva različna pojava, vendar ju zaradi medsebojne povezanosti ljudje pogosto ne ločijo, saj se terorizem pogosto financira prav iz mafijskih združb. Organiziran kriminal se loči od terorizma po tem, da je le-ta ekonomski pojav, ki ljudem ponuja dobrine, ki jih je legalno nemogoče dobiti ali pa po izredno višji ceni. Torej lahko iz tega sklepamo, da smo pravzaprav moralna večina tista, ki spodbujamo te vrste pojav, ker si želimo dobrine iz prepovedanega, a željnega seznama.

Organiziran kriminal in organizirani kapital sta dva različna pojava, s tem, da je prvi nelegalen in prepovedan, drugi pa zaželen in sprejemljiv, tako na strani države, ki mu s finančnimi sredstvi pomaga kot tudi na strani večine prebivalstva, ker tako pridejo do službe. Toda prvi se pogosto poslužuje uporabe groženj, izsiljevanja, fizičnega nasilja ter podkupovanja državnih uradnikov – korupcije medtem, ko organiziranem kapitalu to skoraj ni potrebno, saj imajo poslovne elite večinoma enake interese, pa tudi država jim s svojimi ukrepi in določbami nudi pomoč.

Skratka in za konec; mali človek se res lahko bolj boji navadnih, malih prestopnikov, saj jim ti dejansko lahko povzročijo več škode, kot pa velike mafijske združbe, ki se majhnega plena sploh ne lotijo.

Zgodba, ki jo bom napisala spodaj ni moje delo. Je pa ena najlepših in najbolj ganljivih zgodb, kar sem jih v življenju prebrala in povem vam, ni jih malo. Ko sem jo brala prvič sem jokala, spet drugič, tretjič,… in tudi danes ni bilo dosti drugače. Vsaka ženska, ki ima vsaj malo srca in se zna prepustiti izmišljeni zgodbi in za trenutek pozabiti, da ni resnična, jo bo še kako ganila… Pa tudi moški ob njej težko ostanejo hladni (vsaj mislim).

Draga mamica!
Pravzaprav ne vem ali naj rečem tako ali ne, saj vendar nisi želela postati moja mamica, ampak… Vsak človek potrebuje očka in mamico, četudi sta mu dala samo življenje. Človek. Tu zopet nastane težava, jaz vendar nisem človek, nisem, čeprav bi tako rad bil, nihče me nikoli ni imel za človeka. Samo kepica tkiva… Kepica tkiva in krvi … Sedaj je res samo še kepica tkiva in krvi, samo to je ostalo od mene, od mojih drobcenih nogic in ročic, mojega majhnega telesca. Življenje v meni je ubito. Življenje, ki se ni niti rodilo, ker se ni smelo…
Kakor drobcena lučka, ki jo upihne veter. Mamica, ti nisi nikoli verjela v moje življenje, kako bi drugače rekla, da sem le kepica celic, samo kepica tkiva, ki se odstrani… kot vse drugo, kar je odveč! Tako grdo si govorila in morda si celo verjela lastnim besedam, ali pa si se le hotela opravičiti sama pred seboj. Veš, mamica, kako rad sem te imel. Tisti čudoviti trenutek, ki je prebudil življenje v meni… In potem, ko sem rasel v zavetju tvojega telesa. Iz trenutka v trenutek sem te imel raje, tvoj glas je bil zame kot čudovita pesem.
Tako sem se bal zate, mamica! Ponoči si jokala, dolgo, predolgo, mamica. Jaz še nisem znal jokati. Oh, kako rad bi bil velik mamica, da bi te prijel za roko in ti obrisal solze, kako rad bi ti rekel, da mi je hudo, ker sem ti povzročil bolečino, saj sem vedel, da jočeš zaradi mene, ampak zakaj, zakaj?! In spet si se pogovarjala z očetom in spet ti je očital… Bil je tako grd. Rekel ti je, da si navadna trapa, ki samo čaka, da ga ujame z otrokom in, da je bil le spodrsljaj..
To je mislil, ko sem nastal jaz. Ne morem ti povedati, mamica, kako me je to zabolelo. Mislil sem, da sta se z očkom imela rada in, da sem jaz sad vajine ljubezni. Pa je bil le spodrsljaj, napaka. Tedaj sem vedel, čisto natanko vedel, da me ne le očka, ampak da me tudi ti ne maraš. Kaj sem ti storil, sem se spraševal?! Imej me rada, sem te tiho prosil, jaz te imam… Bolj kot vse.
Mojega glasu nisi slišala ali nisi želela, drugače ne bi mogla iti in reči “ubila bom tega otroka”. Vem, da ne bi mogla, če bi me slišala, pa me sploh nisi hotela. Hotel sem kričati, pa še nisem znal… Nisi čutila, kako sem se skrčil v tebi, v eno samo prošnjo, mamica, pusti me, kako rad bi živel, rasel, se igral, lovil metulje ter ti nabral šopek rožic in te poklical “mamica”. Tako rad bi živel, da bi ti rekel “rad te imam”. Ti nisi čutila smrti, nisi slišala, jaz sem jo. Čutil sem, kako se dolga roka steza proti meni, proti nebogljenim, nerojenim.. Ne zagotovo nisi čutila, drugače bi odšla iz male bele sobe… Ven, tja, kjer se igrajo otroci. Ti pa si mirno ležala in pustila, da so trgali kos za kosom mojega začetega življenja iz tebe, trgali mojo nerojeno bolečino spoznanja, da ti nisi rekla ne, ko sem jokal v tebi, nisi, ker si me pustila ubiti, ker me nisi marala, ker sem bil zate le odvečno tkivo, ki se odstrani…
Mene pa so trgali, kos za kosom… dokler me niso ubili. Ne, saj me niso oni, ti si me ubila, oni so samo storili tisto, česar ti sama nisi mogla, če bi mogla, potem bi me zagotovo ubila sama.
Oh mamica, kako rad bi videl tvoje oči, če je v njih saj kanček obžalovanja?! A jih nisem, ker si odšla, brez, da bi se ozrla na rdeč madež v posodi.
Zunaj je sijalo sonce, otroci so se igrali v živopisanih oblekicah, s pisano žogo… V mrzli sobi, pa je med belimi stenami tiho, umrlo življenje, slučajno, čisto slučajno, kot je tudi nastalo.
Bil je pač le spodrsljaj….