Strah dojemam kot abstraktno nevarnost, ki se naseli v posameznikovi duševnosti. Opisuje, da se ljudje bojimo pravzaprav vsega in da skoraj ni stvari, ki se je nekdo na tem svetu ne bi bal, a kar se mi zdi najmanj smiselno je to, da se bojimo tistega kar nam v resnici najmanj škodi. Vsakodnevna srečanja z neznanci, prehranjevanje in celo sonce nam škodijo oz. so stvari, ki bi se jih teoretično morali bati in bi morali biti zaradi njih stalno na preži, saj nikoli ne vemo kje nas nevarnost lahko preseneti.

Strah pa ni zgolj samo fizične narave, ampak tudi psihične. Slednji nas toliko bolj ogroža, čeprav se marsikdo tega sploh ne zaveda. Izguba službe in s tem zagotovljenega zaslužka, ki odpira vrata potrošniškega  paradiža, nas skrbi mnogo bolj, kot si večina sploh upa priznati, čeprav se tako posamezniki kot institucije bojimo znižanja življenjske ravni.

Malopridneže, ki v nas zbujajo strah pred kriminaliteto, vidim(o) v mlajših, brezposelnih in neizobraženih moških, ker so dejansko res ti tisti (vsaj tako so nas učili), ki imajo največ opraviti s kazenskopravnim sistemom, “ne vidimo” pa tistih, ki kradejo pri velikem koritu.

Afere in škandali, o katerih vsakodnevno poročajo mediji, so edini vir zasenčenja teh “spoštovanih in občudovanih oseb”, kajti dejansko pa le redko “plačajo” za svoje grehe, saj imajo na svoji strani najboljše pomagače, kot so knjigovodski, računovodski, ekonomski, politični… in drugi eksperti.

Varnost tako ne pomeni več, da so ti zagotovljene osnove človekove pravice, ampak varnost pred najbolj primitivnimi oblikami kriminalnih viktimizacij. Kot že prej omenjeno se bojimo tistega kar nam najmanj škodi, tako nas tudi najbolj plašijo tisti zločini, ki jih je dejansko najmanj, vendar gre tak pogled pripisati medijem, ker določena kazniva dejanja prikazujejo kot tipično kriminalno vedenje, čeprav v večini temu ni tako.

Organiziran kriminal in terorizem sta dva različna pojava, vendar ju zaradi medsebojne povezanosti ljudje pogosto ne ločijo, saj se terorizem pogosto financira prav iz mafijskih združb. Organiziran kriminal se loči od terorizma po tem, da je le-ta ekonomski pojav, ki ljudem ponuja dobrine, ki jih je legalno nemogoče dobiti ali pa po izredno višji ceni. Torej lahko iz tega sklepamo, da smo pravzaprav moralna večina tista, ki spodbujamo te vrste pojav, ker si želimo dobrine iz prepovedanega, a željnega seznama.

Organiziran kriminal in organizirani kapital sta dva različna pojava, s tem, da je prvi nelegalen in prepovedan, drugi pa zaželen in sprejemljiv, tako na strani države, ki mu s finančnimi sredstvi pomaga kot tudi na strani večine prebivalstva, ker tako pridejo do službe. Toda prvi se pogosto poslužuje uporabe groženj, izsiljevanja, fizičnega nasilja ter podkupovanja državnih uradnikov – korupcije medtem, ko organiziranem kapitalu to skoraj ni potrebno, saj imajo poslovne elite večinoma enake interese, pa tudi država jim s svojimi ukrepi in določbami nudi pomoč.

Skratka in za konec; mali človek se res lahko bolj boji navadnih, malih prestopnikov, saj jim ti dejansko lahko povzročijo več škode, kot pa velike mafijske združbe, ki se majhnega plena sploh ne lotijo.

Po enem letu bolečin v zgornjem delu hrbta, sem bila danes končno pri ortopedu. Sprejemna pisarna in ordinacija sta bili lepo opremljeni, osebje prijazno in kar mi je bilo najbolj všeč - držali so se ure! Prišla sem par minut pred dogovorjeno uro in bila takoj na vrsti, pa čeprav jih je nekaj čakalo v čakalnici… Prijazna gospa v sprejemni pisarni mi je namreč rekla, da se pri njih držijo ure in da sem prva na vrsti… Jeeee!

No, to da imam edem v mišici in še nekam čudno hrbtenico, “skoraj” ni omembe vredno, ker me bodo že poštimali, saj me je ortoped “predal” fizioterapevtu, ampak omembe vredno je to, da me je po enem letu mojega lenarjenja, gospod doktor, predramil in mi dal vedeti, da moram redno delati vaje za hrbet. 

No, ne le vaje za hrbet… vseh vaj mi manjka. Sej sem čisto zakrnela, sploh ne vem več, če še znam laufat … Kot bi zabredla v lenobno obdobje. Vsak dan sem utrujena, brez energije, boli me hrbet,… Pa se še vedno samo izgovarjam, no sem se, do danes. OK, do jutri .

Skrajni čas je, da se vzamem v roke, začnem fitnesirat, laufat in ja, delati vaje za hrbet -po navodilih fizioterapevta ;).

Kako mi bo šlo… Vam sporočim . Zdaj pa spat.

Pozdravljeni bralci mojega bloga, ne bom se opravičevala zakaj toliko časa nisem pisala, ker vam bo v nadaljevanju takoj jasno . 

Torej, v petek sem se najprej odpravila proti štajerski, da bi se domačim pokazala čimprej v tem letu, ker drugače bi jih samo poslušala, da “me letos še ni bilo domov” in nato isti dan nadaljevala pot na slovensko obalo, saj je bila sobota namenjena nakupovanju v Italij. Italijani so začeli z razprodajami že šestega . BTW, tudi s poletnimi so nas prehiteli.

Naj povem, da se razpodaj v Italiji vedno veselim, ker vse stvari precej znižajo (50 - 70%), torej dosti več kot naši in blagovne znamke postanejo dostopne tudi nam, navadnim smrtnikom ali, če se natančneje izrazim - meni, študentki . No ja, pa njihova izbira čevljev… . Torej, pot v Slovenijo vedno zaključim s popolnoma prazno denarnico in kupom novih stvari… Tokrat pa sem bila zelo razočarana . Ne vem ali ni bil moj dan ali pa res niso imeli ničesar, kar sem si zamislila, da bom kupila. Moja pozornost je bila usmirjena predvsem v škornje, ki pa jih na koncu vseeno nisem dobila. Tako sem domov odnesla samo par kosov spodnjega perila (temu se pač v Italiji ne morem nikoli upreti) in seveda evre v denarnici. Kar pa tudi ni slabo .

No, kljub bolj klavrnem nakupu, je bilo vseeno lepo videti italijanske trgovinice, v katere se bom sigurno še vrnila, če ne prej, pa poleti, ko bodo na vrsti nove razprodaje. V tem tednu pa me, hočem nočem, čakajo naše.

Za konec pa me zanima, če se boste udeležili naših razprodaj? Zakaj ja, zakaj ne?

Lep pozdrav, S.

Še en teden nazaj nisem vedela kje bom preživela najdaljšo noč leta, ampak se s tem nisem obremenjevala, saj sem verjela, da je najboljše, če nič ne planiraš mesece ali tedne vnaprej, ker se potem vedno kaj zalomi…

V zadnjem trenutku, pa se samo prepustiš toku dogodkov in je, kar pač je.In bila je… Čudovita silvesterska noč in prelepo novoletno jutro. Ampak, gremo lepo po vrsti… Pri Tomaževem prijatelju se nas je okorg osmih zvečer zbralo 5 parov. Naj povem, da je bil to moj prvi “poparčkan” žur za novo leto , ampak se je dobro izkazal, zato sem še za kakšno ponovitev . Torej, punce smo v petih minutah mizo obložile s sladkimi in slanimi dobrotami, Havana je bila ohlajena, limona pripravljena…

Od začetka je bilo planirano, da bomo novo leto dočakali na Prešernovem trgu, kot še 10.000 drugih ljudi, zato nismo hoteli izgubljati časa in smo pričeli z igranjem zabavne “pivske” igrice, ob kateri smo se precej nasmejali… Jaz sem se držala precej dobro, zato sem vmes goljufala in naredila tudi kakšen ekstra požirek, ampak psst… . Potem je prišla ura odhoda v center… Z bivšo cimro sva se tako zaklepetali, da je pot minila v hipu, čeprav sva bile deležne precej negodovanja s strani ostalih, ki so naju ves čas opozorajali, da bomo zamudili novo leto, če ne pohitimo. A se nisva dale motiti in zgodilo se je… Vstop v novo leto smo zamudili… No ja, pač nismo odštevali, smo pa vsaj bili sredi Čopove in dokler me moj ni pošteno cmoknil in mi zaželel nekaj stvari, sploh nisem vedela, da smo čisto zares vstopili v Bondovo leto 2007 .

Veselja je bilo vseeno dovolj, šampanjec in kozarci so bili pripravljeni in mi, ki smo prišli prosljavlat na Prešernov trg, smo bili prešerne volje… Plesali smo, peli, vriskali… še kakšni dve uri potem, ko nas je Danijela že zapustila. No, pa saj tisti, ki me poznajo vedo, da ko sem jaz v elementu, se poje .

Potem je sledil še burek, velike količine vode in postelja .

Dragi moji, vsem vam pa želim (enako kot sebi ), da bi vam bilo leto 2007, kar se da prizanesljivo, da vam evrov nikoli ne bi primanjkovalo, da srečate ljubezen svojega življenja (če je še niste), se imate radi, pozabite na stare zamere, uživate v življenju in da veste, da obstaja veliko ljudi, ki ste jim pomembni, zato jim dovolite, da vstopijo v vaše življenje. Srečno! :*