Danes je spet eden tistih dni, ko ne počnem drugega kot da se prekladam iz postelje na kavč, pa malo za računalnik in spet od začetka… Prazniki so me čisto polenili, še kosilo sem naredila pozno oziroma časnovno v istem času, kot če bi že 6, 7 ur delala.

Ljudje, kot sem jaz ne potrebujemo veliko dopusta, ker se potem preveč polenimo . Pravzaprav me leno dela že to, da je vse zaprto, da nikjer ni ljudi, da je vse prazno… Ja, sej vem, ljudje so v tem času radi v krogu družine, radi počivijo, se družijo in zabavajo… vsak na svoj način. Tudi jaz, pa čeprav me bo že jutri pekla vest, ker nisem začela pisati seminarske naloge, ker moje poročilo še vedno ni dobilo uvoda, ker kovček, ki sem ga prinesla od doma še vedno ni razpakiran… Ampak danes je še praznik in samo še danes si lahko privoščim, da s Petrom klepetam na MSN-ju, da sem s Špelo čvekala pol ure po telefonu in da bom za večerjo pripravila schwarzwaldske palačinke .

Še nekaj dni nazaj smo po TV gledali kako si Elka Strojan želi, da jo ponovno obišče Predsednik dražve Drnovšek in glej ga zlomka, le-ta jo je res obiskal. Ponovno. Ampak ne le on, tudi župan Ljubljane jih je počastil s svojim obiskom…

Morda pa lahko končno pričakujemo, da 3/4 vseh informativnih oddaj, ne bo več namenjenih slavni romski družini, ampak še čemu drugemu. Morda kakšni naši, slovenski družini, ki s kopico svojih otrok živi “ne veš kje” in se prebija iz dneva v dan. Morda se bosta nekega dne, naš Spoštovani Predsednik in župan Ljubljane, oglasila pri takšni družini in jim s svojim obiskom polepšala in predvsem obagatila vsakdan.

Vesela sem, da je zgodba Strojanovih do neke mere zaključena, vesela, da so prebivalci Ambrusa vsaj malce srečnejši in mirnejše spijo, ker jih ni več med njimi (saj veste koga), vesela, da je Spoštovani Drnovšek naredil nekaj pozitivnega… in najbolj bom vesela takrat, ko se bodo naše oblasti spomnile vseh tistih lačnih otrok, ki morda stanujejo za sosednjimi vrati ter nas mladih, ki si toliko otrok, kot jih imajo Strojanovi, nikoli ne bomo mogli privoščiti…

Ampak to je le moje skromno mnenje.

Z blogi sem se spogledovala že kakšno leto nazaj, ko so nekako komaj (zares!) začeli prihajati v modo, ampak se več kot registracije uporabniškega imena na enem izmed slovenskih časnikov nisem lotila. Tomaž mi je sicer večkrat omenil, da bi lahko začela pisati blog, a se nekako kar nisem spravila k temu začetku. Potem me je prehitela moja sodelavka Natalija in mi hkrati vzpodbudila željo po bloganju (se sploh tako reče?!).

V tem trenutku se mi je porodila misel, ali sem samo jaz tako firbčna, da mi je zanimivo brati o življenju ljudi, ki so mi blizu ali vsaj znani, ali pa je to v človeški naravi?!

No ja, Natalija mi je odprla pot k bloganju, Tomaž pa je v isti sapi naredil čisto moj blog…

Sedaj bi lahko pisala o božičnih praznikih in darilih, a se žal bliža moja ura spanja in … “nea gre” (bi rekel Tim ). Torej, se oglasim jutri