Kot vedno, ko sem sama doma, sem tudi danes poslušala radio, s katerega so opozarjali na povečan promet okoli nakupovalnih središč, pa čeprav sem upala, da se je vse skupaj nekoliko umirilo, pa se očitno ni… Ampak ni kaj, tudi sama sem primorana, da obiščem enega izmed večjih nakupovalnih centrov v Ljubljani… Saj si niti ne upam pomisliti, koliko ljudi se bo jutri trlo po trgovinah… Saj veste, en dan pred starim letom in čakanjem na novega, je kot nalašč zato, da s polic poberemo še zadnje kar potrebujemo ali pa tudi ne, važno da kupimo. In ja, tokrat imamo še večji razlog za brezglavo zapravljanje – odhaja slovenski tolar in ni ga na naši zemljici, ki ne ve, da se bo takrat vse podražilo… No, vsaj tako opozarjajo mediji, mar ne?!

Vsemu skupaj bi se najraje uprla in lepo zleknjena na kavču gledala TV (pa čeprav ni nič za gledati), ampak ne morem… Tudi jaz sem ena tistih, ki se potrošništvu ne zna upreti, ampak povem vam, da to le zato, ker nujno potrebujem nekaj stvari. Vedno je nujno, za vsakega izmed tistih ljudi, ki se sedaj podijo po trgovinah, je nujno.

Saj veste, prihaja »najdaljša zabava« v letu in, ker jo bova z mojim, najverjetneje priredila kar sama, nama ne preostane drugega kot da, hočeš, nočeš odkorakava tja (pa saj veste kam ).

Jah potrošništvo… Že Karl Marx, nemški filozof, ekonomist in sociolog je želel razumeti moč vzhajajočega razreda manufakturnih kapitalistov in nov družbeno ekonomski sitem, ki s tem nastaja – kapitalizem…

Dragi moji, če me gužva in tekanje po trgovinah ne bo spravilo popoloma ob živce, potem vam obljubim, da vam danes še kaj napišem… Sicer pa boste vsaj vedeli, da ste zelo pametne persone, ker ste ostali doma.

Zgodba, ki jo bom napisala spodaj ni moje delo. Je pa ena najlepših in najbolj ganljivih zgodb, kar sem jih v življenju prebrala in povem vam, ni jih malo. Ko sem jo brala prvič sem jokala, spet drugič, tretjič,… in tudi danes ni bilo dosti drugače. Vsaka ženska, ki ima vsaj malo srca in se zna prepustiti izmišljeni zgodbi in za trenutek pozabiti, da ni resnična, jo bo še kako ganila… Pa tudi moški ob njej težko ostanejo hladni (vsaj mislim).

Draga mamica!
Pravzaprav ne vem ali naj rečem tako ali ne, saj vendar nisi želela postati moja mamica, ampak… Vsak človek potrebuje očka in mamico, četudi sta mu dala samo življenje. Človek. Tu zopet nastane težava, jaz vendar nisem človek, nisem, čeprav bi tako rad bil, nihče me nikoli ni imel za človeka. Samo kepica tkiva… Kepica tkiva in krvi … Sedaj je res samo še kepica tkiva in krvi, samo to je ostalo od mene, od mojih drobcenih nogic in ročic, mojega majhnega telesca. Življenje v meni je ubito. Življenje, ki se ni niti rodilo, ker se ni smelo…
Kakor drobcena lučka, ki jo upihne veter. Mamica, ti nisi nikoli verjela v moje življenje, kako bi drugače rekla, da sem le kepica celic, samo kepica tkiva, ki se odstrani… kot vse drugo, kar je odveč! Tako grdo si govorila in morda si celo verjela lastnim besedam, ali pa si se le hotela opravičiti sama pred seboj. Veš, mamica, kako rad sem te imel. Tisti čudoviti trenutek, ki je prebudil življenje v meni… In potem, ko sem rasel v zavetju tvojega telesa. Iz trenutka v trenutek sem te imel raje, tvoj glas je bil zame kot čudovita pesem.
Tako sem se bal zate, mamica! Ponoči si jokala, dolgo, predolgo, mamica. Jaz še nisem znal jokati. Oh, kako rad bi bil velik mamica, da bi te prijel za roko in ti obrisal solze, kako rad bi ti rekel, da mi je hudo, ker sem ti povzročil bolečino, saj sem vedel, da jočeš zaradi mene, ampak zakaj, zakaj?! In spet si se pogovarjala z očetom in spet ti je očital… Bil je tako grd. Rekel ti je, da si navadna trapa, ki samo čaka, da ga ujame z otrokom in, da je bil le spodrsljaj..
To je mislil, ko sem nastal jaz. Ne morem ti povedati, mamica, kako me je to zabolelo. Mislil sem, da sta se z očkom imela rada in, da sem jaz sad vajine ljubezni. Pa je bil le spodrsljaj, napaka. Tedaj sem vedel, čisto natanko vedel, da me ne le očka, ampak da me tudi ti ne maraš. Kaj sem ti storil, sem se spraševal?! Imej me rada, sem te tiho prosil, jaz te imam… Bolj kot vse.
Mojega glasu nisi slišala ali nisi želela, drugače ne bi mogla iti in reči “ubila bom tega otroka”. Vem, da ne bi mogla, če bi me slišala, pa me sploh nisi hotela. Hotel sem kričati, pa še nisem znal… Nisi čutila, kako sem se skrčil v tebi, v eno samo prošnjo, mamica, pusti me, kako rad bi živel, rasel, se igral, lovil metulje ter ti nabral šopek rožic in te poklical “mamica”. Tako rad bi živel, da bi ti rekel “rad te imam”. Ti nisi čutila smrti, nisi slišala, jaz sem jo. Čutil sem, kako se dolga roka steza proti meni, proti nebogljenim, nerojenim.. Ne zagotovo nisi čutila, drugače bi odšla iz male bele sobe… Ven, tja, kjer se igrajo otroci. Ti pa si mirno ležala in pustila, da so trgali kos za kosom mojega začetega življenja iz tebe, trgali mojo nerojeno bolečino spoznanja, da ti nisi rekla ne, ko sem jokal v tebi, nisi, ker si me pustila ubiti, ker me nisi marala, ker sem bil zate le odvečno tkivo, ki se odstrani…
Mene pa so trgali, kos za kosom… dokler me niso ubili. Ne, saj me niso oni, ti si me ubila, oni so samo storili tisto, česar ti sama nisi mogla, če bi mogla, potem bi me zagotovo ubila sama.
Oh mamica, kako rad bi videl tvoje oči, če je v njih saj kanček obžalovanja?! A jih nisem, ker si odšla, brez, da bi se ozrla na rdeč madež v posodi.
Zunaj je sijalo sonce, otroci so se igrali v živopisanih oblekicah, s pisano žogo… V mrzli sobi, pa je med belimi stenami tiho, umrlo življenje, slučajno, čisto slučajno, kot je tudi nastalo.
Bil je pač le spodrsljaj….

Moderna družina je trdna in prilagodljiva, takšna v kateri ključno vlogo igra otrok, okrog katerega se pletejo družinske vezi.
In danes je nekaj povsem normalnega, če skupaj živi neporočen par – »na koruzi«. Pa tudi zakonska zveza dandanes ni nobeno potrdilo, da bo par ostal skupaj, prej nasprotno, saj so razpadi vse pogostejši. A vendar se nekateri še vedno poročajo… Ker želijo ustreči tradicionalističnim staršem ali pa da bi ljubljeni osebi dokazali, da jo »zares« ljubijo. Razlogov za poroko je torej več.
Pari, ki ne živijo skupaj, so danes bolj redki, ker je večina ljudi prepričana, da morajo srečanja med ljubljenima osebama skleniti tako, da zaživijo skupaj, v istem domu.
Par – poročen ali neporočen, je brez otroka kot »prazno gnezdo«. Čeprav je dokazano, da so najbolj srečni tisti pari, ki še nimajo otrok ali pa so njihovi otroci že odšli od doma. Vendar imeti otroka je še vedno nekaj zelo zaželenega v vsakem odnosu.
Homoseksualne zveze pa so za večino manjvredne in premalo dostojne, da bi jim dopustili, da bi se poročali. Otrok, ki bo odraščal v takšni zvezi, bi lahko postal »bolnik«, kot sta njuna (istospolna) starša.
Vse več ljudi pa danes živi samih… In dlje, ko nekdo živi sam, višji so njegovi kriteriji pri izbiri ustreznega kandidata ali kandidatke. Nekateri se v samskem življenju počutijo najprej osamljene, a kasneje spoznajo, da takšen »way of life« sploh ni slab in da jim pravzaprav nič ne manjka. Tisti, ki živi sam, lahko tudi sam odloča o svoji sedanjosti in prihodnosti, kar pa je tudi bistvo današnje družbe, mar ne?!
Družbene norme od nas zahtevajo, da se prilagajmo tradicionalističnim načelom in peščica tistih, ki se odločijo živeti »po svoje«, postanejo »izobčenci«. Pa veste zakaj?! Zato, ker si ne upamo priznati, da si tudi mi želimo živeti »po njihovo«.
           

To, da smo ženske z Venere in moški z Marsa, je jasno že vsakomur, saj smo si različni. Nihče ni boljši in nihče ni slabši, le drugačni smo. Pripadamo isti vrsti, ampak to je skoraj vse kar nas dela iste, saj imamo vsak svoja pravila in različne vrednote.

Ženske pogosto očitamo svojim moškim, da se premalo ukvarjajo z nami, da so neobčutljivi, da preveč gledajo nase in na svoje potrebe… Spet obratno lahko poslušamo, da jim vzamemo preveč njihovega časa, da ne znamo nobene stvari povedati na kratko, da vse podrobnosti izdamo prijateljicam ali staršem.

Pač, smo si različni, saj so se naši možgani v milijonih let razvili v različne smeri, zato tudi razmišljamo in dojemamo stvari različno, posledično pa tudi verjamemo v različne stvari. In ravno zaradi te različnosti med nami, prihaja tudi do razhajanj na seksualnem področju. Ženskam je pomembno to kar slišimo in moškim tisto kar vidijo! Ravno zaradi teh razlik si ženske nikoli ne bomo znale razložiti, zakaj so vse moške oči uprte v prsato blondinko z mičnimi boki, pa čeprav je za nas (ženske!) le navadna, brezglava kokoš. Tako kot moški ne bodo razumeli zakaj ima, na pogled majhen in čisto povprečen moški, okrog sebe najboljše ženske. Moški, to je zato, ker zna z besedami, ker zna dati poklon, ker nas zna nasmejati in očarati.

Torej, ko moški dobi žensko, mora znati skrbeti zanjo, jo razvajti, hvaliti, ji ponujati užitke in strasti, jo masirati, ji laskati, jo podpirati, (ko potrebuje podporo, pa če se vam zdi smiselna ali ne), jo spodbujati, potiskati naprej, ji telefonirati, jo poljubljati, jo miriti, jo zabavati, ji odpuščati, jo oboževati, jo presenečati, jo braniti, biti morate razmevajoči, jo povzigovati v oblake, jo nenehno ter znova in znova osvajti,… in če tudi vam vse to uspe, le glejte, da ne boste dolgočasni, sicer bo ušla drugam, ker nobena ženska noče svojega moškega vrteti okrog prsta… vsaj ne tako očitno .

Ženske znamo zelo dobro opisati s kakšnim moškim želimo preživeti življenje in kakšen mora le-ta biti… Biti mora simpatičen, malce romantičen, dober očka, ljubeč in ne pomehkužen. Frajerji in razni šimnkerji tu odpovejo na celi črti, saj ženske želimo ob sebi zanesljive moške.

Moški in ženske smo si različni in če želimo živeti en z drugim, si lahko sposodim le spodnje besede in rečem: “Če želi ženska biti srečna z moškim, ga mora zelo razumeti in malo ljubiti.
Če želi moški biti srečen z žensko, jo mora zelo ljubiti in je sploh ne poskušati razumeti.”

Po 12-ih urah spanja sem sveža kot rožica . Pa saj sem vam rekla, da so me prazniki čisto polenili ali pa sem zabredla v zimsko spanje?! Kdo bi vedel, če niti jaz ne .

Danes proti večeru dobiva obisk, zato bom prvi del dneva posvetila pospravljanju stanovanja. Glede na to, da imam zadnje dni časa na pretek, bi to lahko storila že dan ali dva nazaj, ampak ne, raje pustim vse za zadnjih par ur, kot da bi želela sama sebe preizkusiti kaj vse zmorem. Imam pa vsaj sestavljen jedilnik in napisan seznam stvari, ki še manjkajo za pripravo okusne večerjice.

Ko pa smo ravno pri pospravljanju, pa vam zaupam, da sem taka kot moja mama… Ko sem živčna in se nimam kam dati oziroma natačneje rečeno “ne vem kam sama s sabo”, takrat se lotim temeljitega drgnjenja vsega, kar mi pride pod roke. Toda na srečo imam še nekaj rezervnih hobijev v takem primeru… spanje, branje časopisov ali surfanje po netu . Seveda pa tako eni kot drugi pridejo prav tudi takrat, ko sem povsem mirna.

Zanimivo pa je to, da se pospravljanja vedno lotimo, ko pričakujemo obiske. Tudi, če govorim s kakšno kolegico, vedno pove, da pospravlja, ker dobi obiske. Celo, ko grem domov k staršem, vedno pospravljajo… In zakaj je tako?! Zakaj je za nas dobro malce razmetano stanovanje, čez stol obešena kakšna cunja, nepomita posoda, ki je ostala od kosila, … za goste pa mora biti vse šik?! No, na ta način jim izkažemo neko spoštovanje ali pa pokažemo, da smo se pripravili na njih in navsezadnje… mi, sami, se bolje počutimo, če na kavču ne srečajo našega modrca, ker je bila omara tako zelooo daleč in ga prejšnji večer nismo pospravili .

Pa kakor koli… obiski gor ali dol, v razmetanem (roko na srce) niti jaz ne bi mogla živeti. Vsaj ne dolgo… Najbrž sem se tega nalezla od moje mame in moj moški od svoje, tako da “bomba” le redko pade v najino gnezdece .